Memobus
Vzgojni projekt »MEMOBUS–Potovati, da bolje razumemo, kljub vsemu«, ki ga vsako leto organizira združenje »47/04 – Quarantasette/zeroquattro«, temelji na prepričanju, da je za dobro razumevanje in prenašanje spomina na holokavst in na zgodovinski trenutek, ki je Evropo in tudi naše kraje pripeljal do različnih oblik fašizma, treba skozi proces, ki vključuje analizo, refleksijo, empatijo in razumevanje. Višješolce spodbuja k spoznavanju preko serije lekcij in delavnic, ki jih vodijo strokovnjaki zgodovinarji, preko pričevanj in preko ogleda taborišč smrti.
Dijaki dejansko prehodijo dve poti: prva je osebna, notranja, in vodi do določenih spoznanj, zgodovinskih, ampak predvsem človeških; druga je fizična pot do tistih krajev, ki najbolj zgovorno pričajo o grozotah med drugo svetovno vojno. Letos je izlet potekal od 19. do 23. februarja, udeležili so se ga dijaki 4.KB, 4.GriD in en dijak 5.KB.
Višek projekta je vedno obisk t.i. krajev spomina: najprej tržaške Rižarne na dan odhoda, kjer poteka vodeni ogled in, če se le da, prisluhnemo besedam preživelega deportiranca, gospoda Riccarda Goriuppija. Nato se z nočno vožnjo dijaki odpeljejo v mesto Krakov, kjer si ogledajo stari del mesta, judovski geto, židovsko četrt Kazimierz in taborišči Auschwitz in Auschwitz II Birkenau. Letos smo obiskali tudi judovski muzej in se srečali s pričevalko, gospo Zofio Radzikowsko. Naj poudarim, da sta obe srečanji s pričevalcema izredno dragoceni, dijaki so obakrat poslušali v smrtni tišini in jih potem preplavili z vprašanji. Dodana vrednost za naše dijake je bila ta, da je pripravo in oglede vodil zgodovinar Štefan Čok v slovenščini. Dijaki so bili navdušeni.
Tina Hussu: “Ogledi taborišč so bili zelo zanimivi, saj dokler ne vstopiš v taborišče, nimaš jasnih pojmov, kako to zgleda, vendar te čustveno močno prizadene. Všeč mi je bilo mesto Krakov, ki je moderno, a vsebuje še vedno stare elemente. Presenetili so me tudi ljudje, ki so z nami bili zelo prijazni in so nam vedno priskočili na pomoč. Zelo sem zadovoljna, da sem se udeležila tega projekta in ga toplo svetujem tudi drugim dijakom, tako da lahko spoznajo ali poglobijo svoje znanje o tem, kar se je dogajalo v času druge svetovne vojne.”
Jana Tull: “Vtis, ki so ga name naredili ti kraji, je zelo močen. Videti vse s svojimi očmi, stopati po zemlji, ki je nekoč vodila v smrt, in istočasno prisluhniti resničnim zgodbam, je popolnoma drugače kot poslušati razlago v razredu. Med obiskom sem bila večino časa skoraj apatična. Kasneje sem razumela, da je bilo zato, ker me je vse res pretreslo. Ko sem se vrnila, sem se počutila izredno srečno: zaradi tega, kar imam. Občutek hvaležnosti me spremlja vsak dan.”
Elisa Iurkic: “Mislim, da je bilo v taboriščih zanimivo opazovati ostanke stavb, starih predmetov in si predstavljati, kako je bilo nekoč tam. Najbolj zanimivo pa je bilo razkrivati čustva, ki nam jih je kraj podajal. Za vedno se bom spomnila besed gospoda Goruppija, o katerih razmišljam še danes. Zelo sem zadovoljna, da sem se udeležila projekta, saj mi je dal veliko novih, nepozabnih občutkov in je spremenil moj pogled na veliko stvari. Mislim, da je to izkušnja, ki se jo za vedno spomniš.”
